Iznajdba dvigala je omogočila nebotičnike, prevoz potnikov pa ostaja najpogostejša uporaba teh sistemov. Zahtevana zmogljivost potnikov je odvisna od tlorisne površine stavbe in namembnosti; tipične zmogljivosti segajo od nekaj sto kilogramov do več kot 2000 kilogramov. Dvigala v stavbah s štirimi ali manj nadstropji so lahko hidravlična. Za stavbe z desetimi ali manj nadstropji so hitrosti običajno okoli 1,5 metra na sekundo (300 čevljev na minuto), dvigala v višjih zgradbah pa lahko dosežejo hitrost 2,5 metra na sekundo (500 čevljev na minuto) ali celo do 6 metrov na sekundo (1200 čevljev na minuto).
Večina-visokih poslovnih zgradb je opremljenih z osebnimi dvigali. Da bi povečali hitrost, učinkovitost in uporabno površino, so dvigala pogosto organizirana v banke, pri čemer vsaka banka služi določenemu naboru nadstropij in deluje v skladu s strategijami razporejanja, ki se prilagajajo vzorcem uporabe v različnih časih in ravneh. V nekaterih izjemno visokih nebotičnikih se potniki popeljejo s hitrim dvigalom-mimo vmesnih nadstropij-od tal do »nebeškega preddverja« (dvignjenega preddverja za prevoz), preden prestopijo do lokalnega dvigala, da dosežejo končni cilj. Izbrano število visokih-zgradb ima-najsodobnejše--sisteme, ki potnikom omogočajo, da vnaprej-izberejo ciljno nadstropje, medtem ko so še v pisarni ali glavnem preddverju.
